Adrenalin

Kaj predstavljajo škarjice nogometašu, ki mu pripisujejo najlepše in najzanimivejše v vsej nogometni zgodovini?

Kakšno vrednost ima danes zadetek za nogometnega virtuoza, ki je pri dopolnjenih štiridesetih letih še vedno aktiven? In kaj mu pomenita preigravanje ali podaja?

Zlatan Ibrahimović ne čuti več potrebe po dokazovanju svoje moči ali postavljanju z največjimi športnimi dosežki, po zaslugi katerih je postal vrhunski nogometaš, eden najboljših na svetu. Zato se je odločil, da bo razkril svojo zgodbo iskreno in pošteno, se razgalil ter nam povedal, kako se je bog žoge spremenil in kako se s prihajajočimi časi sooča brez hinavščine, z zrelostjo in dvomi, ki jih mora spoznati in sprejeti.
V nenehnem iskanju adrenalina in ravnovesja se odvija zgodba, polna zaupnih podrobnosti in anekdot, kjer se globoko v duši prvaka najde mesto tudi za strah, prijaznost in šibkost, za čustva, ki so skupaj z močjo, odločnostjo in pogumom fantiča iz Rosengårda ponesla na streho sveta, od koder nam zdaj pripoveduje o trenerjih, enajstmetrovkah, slačilnicah, nasprotnikih in žogi, pa tudi o sreči, prijateljstvu in ljubezni.

To ni kak božji evangelij, temveč dnevnik štiridesetletnega moškega, ki obračunava s preteklostjo in gleda prihodnosti naravnost v oči, kakor bi bila nov nasprotnik, ki se ga bo treba lotiti.

»Ko sem na igrišču, mi občutek priljubljenosti daje neverjeten zagon. Pa tudi sovraštvo me precej podžge. Če me kdo razbesni, delujem na višji ravni: sem bolj pozoren, bolj osredotočen, močnejši, bolj si želim nekaj dokazati. Če me sovražijo, me izboljšajo. Iz tega razloga me tekme, kot so derbiji, izjemno motivirajo in preplavi me poseben adrenalin, ki me ponese še više.«

KOMENTAR UREDNICE:
Pripoved izjemnega nogometnega genija, ki se sooča s starostjo, obračunava s preteklostjo in premišljuje o prihodnosti, podana na nenavadno duhovit, mestoma čustven, nadvse poveden, izjemno samovšečen, dostikrat samoironičen, vseskozi pa fascinanten način –natanko tako, kot bi od Ibre pričakovali.

»Toda danes se znam veliko bolje brzdati kot včasih, ko sem bil še mlad. Tudi zato, ker sta mi otroka prinesla mir in ritem, ki ju prej nisem imel. Do prihoda prvorojenca sem domov nosil nogomet in ves svoj bes. Potem so se stvari spremenile. Ko sem prišel domov in videl otroka, sem pozabil na vse. Onadva sta mi življenje obrnila na glavo. Prišla sta v moje življenje in nenadoma nogomet ni bil več najpomembnejša stvar. Pomembno je bilo samo, da sta dobro.«