Ko smo verjeli v mor. deklice

Čustvena zgodba o dveh sestrah, oceanu laži in iskanju resnice.

Njena sestra je bila mrtva petnajst let, ko jo je zagledala na televizijskih poročilih …

Josie Bianci je umrla pred leti med terorističnim napadom na vlak. Izginila za vedno. Tako je vsaj verjela njena sestra Kit, zdravnica na urgenci v Santa Cruzu. Pa vendar ji je le nekaj presunljivih trenutkov življenje obrnilo na glavo. Pri poročanju v živo s prizorišča požara v Aucklandu je kamera ujela podobo ženske, ki se opoteka skozi dim in razdejanje. Njena podobnost z Josie je bila neverjetna. In nezgrešljiva. To je sprožilo poplavo čustev – žalost, izguba, jeza – s katerimi se lahko Kit končno pomiri le, če poišče svojo sestro, ki živi v laži.
Po prihodu na Novo Zelandijo začne Kit svoje potovanje s spomini na preteklost: na dni, ki jih je na plaži preživela z Josie. Na izgubljenega najstniškega fanta, ki je postal del njihove družine. Na travmo, ki ju je z Josie preganjala vse življenje.

Če naj bi se sestri znova združili, je to mogoče le z razkritjem davno zakopanih skrivnosti in soočenjem s pretresljivo resnico, ki ju je veliko predolgo razdvajala. Da bi znova vzpostavili odnos, bosta morda morali izgubiti čisto vse.

KOMENTAR UREDNICE:
Čustvena zgodba z nostalgičnimi spomini na otroštvo, v katerih pa se odstirajo spoznanja o zanemarjanju in zlorabah. O »reševanju« odnosov med sestrama, med hčerami in mamo, sprejemanju samega sebe in dopuščanju iskrenosti v svoje življenje. Na videz lahkotna zgodba, ki nas spodbuja k sočutnosti in razmišljanju o tem, kako pomembno je imeti zdravo in srečno otroštvo.