Mimika

MAJHEN TRZAJ KOTIČKA USTNIC IN NAJMANJŠA SPREMEMBA ZENIC JI ZADOŠČATA, DA PREPOZNA PRAVI OBRAZ ČLOVEKA …
Hannah Herbst je najizkušenejša nemška strokovnjakinja za resonanco obrazne mimike in je kot policijska svetovalka pomagala prijeti že številne nasilne zločince. Ravno ko se po operaciji sooča z izgubo spomina, jo doleti najhujši primer v karieri – ženska brez kazenskega dosjeja je priznala, da je zverinsko ubila svojo družino. Posnetek priznanja mora Hannah Herbst čim prej analizirati, zato da prepreči nadaljnje prelivanje krvi. Toda obstaja težava:

MORILKA NA POSNETKU …
JE ONA.

NE BOJ SE! RAZEN SAMEGA SEBE …

SEBASTIAN FITZEK je eden najuspešnejših evropskih avtorjev psiholoških srhljivk. Njegove knjige so bile prodane v 13 milijonih izvodov, prevedene v več kot 24 jezikov in so bile podlaga za mednarodne filmske in gledališke priredbe. Fitzek je bil prvi nemški avtor, ki je prejel evropsko nagrado za kriminalno književnost. Z družino živi v Berlinu. To je že 16. avtorjeva knjiga, ki je izšla pri založbi Učila

SEBASTIAN FITZEK je najuspešnejši nemški avtor psiholoških srhljivk in prvi nemški dobitnik evropske nagrade za kriminalno literaturo. Velik uspeh je dosegel že s svojim prvencem Terapija. Z družino živi v Berlinu.

***MNENJE BRALKE:

“Fitzek, predvsem kadar piše sam, je res mojster psiholoških trilerjev. V več delih ima tudi kakšnega nenavadnega, manj znanega strokovnjaka iz vrst kriminalistike. V delu MIMIKA je to strokovnjakinja za resonance obrazne mimike. In prav ona, Hannah, se zaplete v nenavaden primer, pri katerem je (naj bi bila) morilka. Svoje umore tudi obeleži s priznanjem pred kriminalistom. A najdemo jo kot žrtev. Ugrabi jo zapornik, njena saga pa se začne. Ker ima izjemno redko alergijo, zaradi katere se ne spominja ur pred anestezijo, spomin na to, kdo v resnici je, pa se le počasi prebuja, je vse še toliko težje. Je res morilka? 

Izjemno veliko preobratov enostavno ne pusti bralcu, da si vzame predah od branja. Plus tega trilerja je nedvomno tudi znanje in zanimivosti o obrazni mimiki. Zapleti pa se kar vrstijo, vse do res presenetljivega konca. Vratolomno!

Nadvse zabavno pa mi je bilo tokrat prebrati tudi njegove sklepne besede. Kot pisateljica sem se kar zamislila, se nasmejala in pomislila: oooo, no, to bi bila tudi moja želja, če bi se tega spomnila :D. Govori namreč o tem, da bi bil rad v naši glavi, medtem ko beremo, in bi opazoval odzive na branje. Ja, včasih je zanimivo prebrati ne le knjige, ampak tudi misli, ki jih zapiše pisatelj na koncu …” (Mojca Rudolf, pisateljica)