Pojdi kot reka

Kako živeti naprej, ko en trenutek spremeni vse?

Victoria Nash je bila v štiridesetih letih dvajsetega stoletja šele najstnica, a je že prevzela vlogo gospodinje na družinski kmetiji v mestecu Iola v Koloradu, na kateri so se ukvarjali z gojenjem breskev – bila je edina preživela ženska v družini moških s težavami. Wilson Moon je bil mlad klatež s skrivnostno preteklostjo. Preselili so ga z ozemlja njegovega plemena in želel si je verjeti, da so vsi kraji lahko enako dobri.
Ko Victoria na vogalu ulice sreča Wila, njuna nepričakovana povezanost zaneti tako strast kot nevarnost, sproži ravno toliko spoznanj kot skrivnosti. Victoria se zateče v lepo, a tudi kruto divjino okoliških gora, ko pride do pretresa. Po tem se bori, da bi nadomestila izgubljeno, medtem ko celo reka Gunnison pod svojo gladino vzame njen dom in edino življenje, ki ga je do takrat poznala. Pojdi kot reka je zgodba o ljubezni in izgubi, a tudi o tem, kako dom, družino, moč – in tudi ljubezen – lahko najdeš, kjer najmanj pričakuješ.

Med divjimi naravnimi lepotami Kolorada se dogaja srce parajoča zgodba o zorenju pogumne mladenke, ki se ji življenje za vedno spremeni z enim naključnim srečanjem. Tragična in navdihujoča zgodba o ljubezni in izgubi, o družini in preživetju – pa tudi upanju – bo blizu bralcem romanov o naravi in vsem, kar nas ta lahko nauči.

***MNENJE BRALKE: “Ne objavljam vsega kar preberem. A tisto kar me zadane in iz mene privabi najgloblja čustva, tudi solze, no taka knjiga pa najde skromno objavo na zidu Knjižnega črveka. Tisto, ko obrnem zadnji list, preberem zadnji stavek in sama sebi rečem:”to pa je bilo branje.” Ena takih je zagotovo pretresljivo, prepričljivo in doživeto branje romana Pojdi kot reka.

Zgodba pogumnega dekleta, iz mesteca Iola izgubljenega v globinah akumulacijskega jezera in tesno povezanega z reko Gunnison, ki je bila usodna za Iolo. Mestu je dajala življenje in ga kruto pogubila. Mesto je umrlo v njenih vodah.

Zgodba, ki ti raztrešči na kose, ki ti pove, da človek zmore veliko več kot misli. Zgodba spisana s toliko lepimi besedami, tako polno da poje duša ob zavedanju, da majhni kot smo, imamo svoj jezik, ki nam daje prostranost svobode ob tem pa tudi odgovornost do lastnega maternega jezika. Pojdi kot reka je vredna sprehoda po ali z njo.” (Ema Mikolič v Facebook skupini Knjižni črvek)