Nadia Murad se je rodila in odrasla v Kou v sindžarskem pogorju na severu Iraka. Z brati in sestrami je živela mirno življenje sredi jazidske skupnosti ter sanjala o tem, da bo postala učiteljica zgodovine in odprla frizerski salon.
Petnajstega avgusta 2014, ko je bila stara le enaindvajset let, so v njeno vas vkorakali uporniki Islamske države. Najprej so postrelili vse moške, ki se niso hoteli spreobrniti v islam, in ženske, ki so bile prestare za spolne sužnje. Ubili so šest Nadijinih bratov, kasneje pa še njeno mamo, potem pa njihova trupla zmetali v množična grobišča. Nadio so odpeljali v Mosul in jo skupaj s tisoči drugih jazidskih deklet zasužnjili.
V ujetništvu so jo večkrat posilili in pretepli. Ko ji je nazadnje le uspelo pobegniti, je zavetje našla pri sunitski družini. Njihov najstarejši sin je tvegal življenje, da jo je pretihotapil na varno.
Kot kmečko dekle v podeželskem Iraku si Nadia niti v sanjah ni predstavljala, da bo nekega dne nagovorila Združene narode ali bo nominirana za Nobelovo nagrado za mir. Še nikoli ni bila v Bagdadu ali videla letala. Med ujetništvom so ji pripadniki Islamske države dopovedovali, da bodo jazide zbrisali z obličja zemlje, in včasih jim je celo verjela.
Grozovita izpoved spolne sužnje, begunke in jazidinje je poziv k dejanjem, dokaz človeške volje po preživetju ter ljubezensko pismo izgubljeni deželi, krhki skupnosti in družini, ki jo je raztrgala vojna.
Bodi prvi ocenjevalec “Zadnje dekle”